"Od preizkušnje do uspeha: zgodbe slikarjev paraplegikov"
V letošnjem šolskem letu smo že večkrat obiskali slikarje paraplegike v času slikarskih kolonij v Domu paraplegikov v Semiču. Tako smo se srečali tudi v tednu umetnosti, najprej z učenci 8. in nato še z učenci 9. razreda, ko so v prijetno toplih prostorih doma pod mentorskim vodstvom Rassa Causeviga udeleženci likovne sekcije ustvarjali v različnih tehnikah slikanja v olju in akrilu na platno, risanju s svinčnikom in barvicami.
V nagovoru je vodja likovne sekcije, g. Metod poudaril pomen umetnosti kot izraz osebne svobode in kreativnosti, ne glede na fizične omejitve, kako je umetnost postala pomemben del njihovega življenja in kako jim pomaga pri premagovanju vsakodnevnih izzivov.
Nekaj slikarjev predstavilo svojo osebno zgodbo. Povedali so, kako so postali paraplegiki ali tetraplegiki. Te zgodbe so bile ganljive in so osvetlile različne življenjske poti, ki so jih pripeljale do točke, kjer umetnost igra pomembno vlogo v njihovih življenjih.
M. je postal paraplegik po padcu z velike višine med delom na gradbišču. Po dolgotrajni rehabilitaciji je odkril, da mu slikanje pomaga obvladovati bolečine in izboljšuje duševno zdravje. Njegova dela pogosto raziskujejo teme vztrajnosti in upanja.
Ž. je predstavil svojo zgodbo, ki se je začela s prometno nesrečo, v kateri je utrpel poškodbo. Po dolgem obdobju rehabilitacije je našel tolažbo in smisel v slikanju. Umetnost mu je omogočila, da izrazi svoja čustva in doživetja ter se poveže z drugimi.
K. je paraplegik zaradi športne nesreče. Po nesreči je doživel veliko spremembo v življenjskem slogu, vendar je skozi umetnost ponovno našel občutek svobode in avanture. Slikanje mu je omogočilo raziskovanje novih horizontov in premikanje meja možnega.
D. je po nesreči preživel težko obdobje prilagajanja na novo življenje. Slikanje je odkril med rehabilitacijo in ugotovil, da mu pomaga premagovati občutke frustracije in nemoči.
Vsaka zgodba je bila edinstvena, vendar so vse delile skupno nit – moč in vztrajnost v soočanju z življenjskimi izzivi. Umetnost je za te slikarje postala sredstvo izražanja, zdravljenja in komunikacije z zunanjim svetom. Skozi svoje slike so delili ne le svoje izkušnje, temveč tudi svojo notranjo moč in optimizem. Invalidnost ni ovira za ustvarjalnost in uspeh, temveč le ena od mnogih življenjskih okoliščin, ki lahko obogatijo umetniški izraz. Srečanje je bilo navdihujoče in je poudarilo pomen empatije, razumevanja in podpore.
