Že drugo leto zapored so se učenci OŠ Belokranjskega odreda Semič odpravili na štiridnevno planinsko turo v Julijske Alpe. Čeprav je bila vremenska napoved za prvi dan negotova, nam je oskrbnik Marjan iz Koče na Doliču zagotovil, da se lahko brez skrbi podamo na pot.
Tako smo se v ponedeljek, 6. julija 2026, ob 4.00 zjutraj odpravili proti Rudnemu polju, od koder se je začela naša planinska avantura. Pet deklic, trije fantje in dva vodnika smo v naslednjih dneh doživeli številne razglede, napore in nepozabne dogodivščine.
Z Rudnega polja smo se podali mimo Viševnika čez Studorski preval vse do Vodnikovega doma, kjer smo si privoščili malico in z izvirsko vodo napolnili plastenke. Pot smo nato nadaljevali proti Koči na Doliču, kjer smo prvič prespali. Med potjo smo si večkrat vzeli čas za krajši počitek, saj so bili razgledi naravnost osupljivi. Dan smo zaključili z vzponom na bližnji hrib in občudovanjem čudovitega sončnega zahoda.
Naslednji dan smo se odpravili proti Zasavski koči na Prehodavcih in se povzpeli na 2568 m visok Kanjavec. Zahteven vzpon je bil poplačan z izjemnim razgledom na Triglav, za marsikoga pa je bil to tudi prvi osvojeni dvatisočak. Po daljšem počitku je sledil spust, med katerim smo se na ostankih snega veselo kepali kot majhni otroci. Pot nas je nato presenetila še z razgledom na kozoroge, ki so počivali na skalah in se mirno nastavljali soncu. Kmalu smo zagledali Zasavsko kočo na Prehodavcih in prvi Triglavski jezeri. Obiskali smo obe jezeri, pri enem izmed njih pa ponovno napolnili plastenke z izvirsko vodo. Po daljši malici in počitku na ležalnikih pred kočo z razgledom »za pet zvezdic« smo se po Dolini Triglavskih jezer odpravili proti naši drugi koči. Na poti smo videli še ostala Triglavska jezera in celo svizce, ki so hiteli po svojih opravkih. Čeprav nas je proti koncu poti skoraj ujel dež, se je izkazalo, da je imel oskrbnik Marjan ponovno prav - nekaj kapljic nas je le za kratek čas pripravilo do uporabe pelerin. Koča pri Triglavskih jezerih nas je prijetno presenetila. Izredno prijazna oskrbnica Vanja nam je uredila prenočišča v posebni koči, ki se je izkazala za odlično izbiro. Večer je bil še posebej vesel, saj smo Hani in Neži ob njunem 11. rojstnem dnevu zapeli »Vse najboljše« in ju presenetili s panakoto.
Tretji dan smo si privoščili nekoliko več poležavanja in se po odličnem zajtrku odpravili na novo pot. Prva postojanka je bilo Črno jezero, zadnje izmed sedmerih Triglavskih jezer. S Planine Viševnik smo se nato brez težkih nahrbtnikov povzpeli na Pršivec, saj nam je oskrbnica Tadeja skupaj s svojo psičko Tiso prijazno popazila na opremo. S Pršivca smo občudovali Vogel, Bohinjsko jezero in okoliške vrhove. Temni oblaki nas niso prestrašili, saj smo še vedno zaupali Marjanovi vremenski napovedi. Po vrnitvi na Planino Viševnik nas je čakal le še krajši spust do Koče na Planini pri Jezeru, naše zadnje postojanke s prenočiščem. Kot se za zadnji večer spodobi, sva mentorja pripravila kviz, s katerim sva preverila, koliko so pohodniki med hojo poslušali in se naučili o gorah. Učenci so se odlično izkazali in si prislužili sladko nagrado.
Zadnje jutro smo si ponovno privoščili nekoliko daljše, bolj ležerno prebujanje, nato pa napolnili moči za še zadnji spust v dolino. Čez Vodični vrh smo hitro prispeli do Kosijevega doma na Vogarju, kjer smo pomalicali in se sprehodili do razgledne točke nad Bohinjskim jezerom. Spust do Stare Fužine je bil po štirih dneh v visokogorju za nas mala malica. Na parkirišču nas je že čakal hišnik Dušan, ki nas je odpeljal do Bohinjskega jezera. Ura kopanja in namakanja v osvežilni vodi je bila po toliko prehojenih kilometrih še kako dobrodošla. In nujna!
Za popoln zaključek naše planinske dogodivščine smo se odpeljali v mehiško restavracijo na kosilo, med potjo pa se ustavili še na sladoledu. Nasmejani obrazi otrok so bili najlepša potrditev, da je bila tura uspešna in nepozabna.
Letošnja tura v številkah:
- 2696 metrov premagane višinske razlike,
- 47 kilometrov hoje po planinskih stezah in kamenju,
- ure in ure pogovorov, smeha, heca in dobre volje.
Zadovoljna mentorja bi takšno skupino otrok z veseljem še kdaj peljala v visokogorje, saj sva tudi sama v teh dneh zelo uživala. Če bodo otrokom gore ostale strast tudi v prihodnosti, potem sva svoje delo opravila z največjim zadovoljstvom.
»V gorah ne osvajamo vrhov, temveč premagujemo sami sebe.«
Naj bodo letošnji koraki v Julijskih Alpah le začetek številnih novih planinskih zgodb naših mladih pohodnikov.
