V času poletnih počitnic, od 9. do 12. julija 2025, je za učence OŠ Belokranjskega odreda Semič, ki so v letošnjem šolskem letu obiskovali gorniški krožek, potekala t.i. potujoča planinska šola.
Devet otrok od 3. do 9. razreda in trije učitelji smo se v zgodnjih jutranjih urah v sredo, 9. julija, podali na štiridnevno gorniško turo v Julijske Alpe. Pot smo začeli v Stari Fužini in se s težkimi nahrbtniki najprej odpravili v Korita Mostnice do Planinske koče na Vojah, nato čez Planino Blato vse do Koče na Planini pri Jezeru, kjer smo prenočili.
Naslednje jutro smo se po obilnem zajtrku odpravili do Triglavskih jezer. Hodili smo čez Planino Dedno polje in Planino Ovčarijo. Med krajšo malico ravno pod Malo Tičarico smo se odločili, da jo mimogrede mahnemo na naš prvi dvatisočak. In res! Podvig je uspel tudi našemu najmlajšemu pohodniku iz 3. razreda. Na 2072 m nadmorske višine smo bili nagrajeni s čudovitim razgledom na Triglavska jezera in okoliške vrhove. Sledil je spust čez Štapce do Koče pri Triglavskih jezerih, ki je bil za marsikoga adrenalinski, saj je vključeval nekaj bolj strmih odsekov, kjer se je bilo potrebno prijeti za jeklenice. A smo zmogli! Do Koče pod Bogatinom so se nekateri že borili z bolečinami v mišicah in ramenih, zato smo naredili več postankov. Tudi za pobiranje izgubljenih predmetov, ki so nam med hojo popadali z natrpanih nahrbtnikov. Še dobro, da so naše gore bogate z izviri, da smo si lahko na naši deveturni turi polnili plastenke s svežo izvirsko vodo. Utrujeni, a zadovoljni smo v poznih popoldanskih urah prispeli do Koče pod Bogatinom, kjer so se nekateri najbolj razveselili palačink za večerjo. Tam smo spoznali celo udomačeno lisico.
Tretji dan vreme ni kazalo najbolje. Želja po pohodništvu tudi pri nekoliko slabši vremenski napovedi pa ni ustavila starejših fantov, ki so se odločili za »en hiter krog v bližini«. Tako smo se že zgodaj zjutraj odpravili na drugi dvatisočak Lanževica, ki smo ga osvojili v zelo hitrem času. Ker je vreme zdržalo, smo pot nadaljevali vse do Krnskega jezera. Na poti nazaj pa nas je pri Bogatinskem sedlu že ujela prva dežna kaplja. Tudi po dežju smo nadaljevali z enakim tempom in se ponosni vrnili v kočo, kjer so nas čakali mlajši pohodniki, ki so dan izkoristili za sprehod do Doma na Komni. Da popoldne ne bi minilo v dolgčasu, smo učitelji za učence pripravili kviz o gorah, ki je vključeval tudi vprašanja o vseh prehojenih poteh in celo o tem, kdo je na turi pojedel največ paštet. Učenci so pokazali, da so si dobro zapomnili vse planine, gore in koče, ki smo jih obiskali. Pred spanjem smo mahnili še na nočni pohod z lučkami do Doma na Komni.
V soboto zjutraj nas je čakal le še spust do Savice. Žal se nam ni uspelo okopati v Bohinjskem jezeru, smo se pa zato odpeljali na zasluženo kosilo v picerijo.
V štirih dneh smo prehodili dobrih 60 km in premagali okrog 3 500 m višinske razlike. Kljub vsem naporom in izzivom je bila tura uspešna, zabavna in predvsem povezovalna. Učenci in učitelji smo med seboj stkali pristne prijateljske vezi. Še posebej pa upamo, da si bodo učenci planinsko pustolovščino zapomnili za vse življenje in ohranili ljubezen do gora.
