Učenci 4. razreda so sodelovali v projektu evropske kulturne dediščine. Izvedli so projekt "Dediščina v rokah mladih – Mladi posvojijo spomenik".

Odločili so se, da bomo posvojili spomenik Julije Primic, saj letos (leta 2016) mineva 200 let od njenega rojstva, Julija pa je zadnja leta svojega življenja živela v Novem mestu in je pokopana na pokopališču v Šmihelu.

Raziskali so njeno življenje – otroštvo v Ljubljani, odrasla leta v Novem mestu, njeno povezavo s Francetom Prešernom (zanimivost: Julija in France sploh nikoli nista pogovarjala, a je bil France tako zelo zaljubljen vanjo, da ji je posvetil najlepši del Sonetnega venca – Magistrale). Obiskali so tudi park mladosti pri Dijašekm domu in njen grob na pokopališču. Na delavnicah so izdelali plakate o Juliji Primic, risali portrete Julije, pekli Julijine poljubčke in izdelali cilindre ter zlate sponke za šal, kakršnega je nosila tudi Julija.

In tako so šmihelski četrtošolci postali skrbniki Julijinega groba.

Učenci so spoznali sekvojo, ki raste v bližini njihove šole. Cilj projekta je bil učencem približati naravno kulturno dediščino z branjem, pogovorom in ustvarjanjem na različnih predmetnih področjih. Spoznali so, kakšno drevo je sekvoja, njeno starost, višino, obseg debla, uporabnost lesa; opazovali so njeno skorjo, veje, iglice in storže; spoznali, kaj je predstavljala krajanom nekoč in kaj danes. Podatke so pridobili iz literature, z intervjuji in anketiranjem staršev, starih staršev in krajanov, s pomočjo Zavoda za varstvo narave in Zavoda za ohranjanje kulturne dediščine Novo mesto. Sekvojo so večkrat obiskali in novo znanje pridobivali z delom v naravi. Pod njeno krošnjo so se igrali kot so se otroci igrali nekoč, obudili so stare igre in jim dodali nove. Zbrane podatke, so analizirali in ozavestili pomen ohranjanja kulturne dediščine. Spoznali so, da so v preteklosti graščaki želeli utrditi svoj ugled z eksotičnimi drevesi, ki so jih sadili v bližini svojih graščin. Tudi na Ruperč vrhu je graščak dal posaditi lipov drevored ter dve sekvoji in ostala zanimiva drevesa, ki tu še danes stojijo. Ena sekvoja se je posušila in so jo leta 2000 požagali, druga pa nas s svojo mogočnostjo še vedno navdušuje.

Osnovna šola Stražišče Kranj že vrsto let sodeluje pri komemoraciji, javni proslavi ob dnevu spomina na mrtve, za Krajevno skupnost Stražišče. Proslava poteka ob cerkvi, v Spominskem parku Stražišče.

Letos, 27. 10. 2016, je pri spominski slovesnosti sodelovalo 7 učencev Osnovne šole Stražišče Kranj. Nastopili so z recitacijami vojnih in povojnih pesmi in branjem proznih tekstov (osem točk) ter eno glasbeno točko (igranje klarineta). Nastopajoči so bili:

• Manca Pogačnik, Nik Šircelj, Nejc Šifrer, 6. c-razred
• Pika Vučko, 6. č-razred
• Matic Vesel, Žan Križnar, Mark Arsovski, 7. c-razred

Ob vajah in pripravi na slovesnot smo se pogovarjali tudi o samem dnevu spomina na mrtve, o tem, kaj nam in našim bližnjim ta dan pomeni ter kako se pripravimo nanj. Govorili smo tudi o vojnih žrtvah in o tem, kako se jim ob dnevu spomina na mrtve poklonimo. Navajam nekaj misli:

Naj počivajo v miru vsi padli za našo domovino in svobodo. Zaslužijo si več pohvale, saj so za domovino dali največ, kar so imeli; svoje življenje. Ni prav, da so izkusili nasilje tudi drugi ljudje, na primer ženske, otroci, starci ter vsi nedolžni, ki so umrli v zaporih in koncentracijskih taboriščih. (Mark Arsovski, 7. c)

Ob dnevu spomina na mrtve se zbere veliko ljudi, ki žalujejo za svojimi dragimi, izgubljenimi v vojni, bolezni, nesreči. Meni se to, da se spominjamo svojih prijateljev in sorodnikov, ki so že preminili, zdi zelo lepo. To pomeni, da jih nismo pozabili in da jih pogrešamo. Sam žalujem za dedkom, ki je umrl že pred mojim rojstvom. Prvi november se mi zdi lep praznik, saj obujamo spomine na tiste, ki jih imamo radi. (Nik Šircelj, 7. c)

Komemoracija mi pomeni obujanje spominov na naše prijatlje in na tiste hrabre može in fante, ki so šli v vojno. Spomin nanje častimo z različnimi recitacijami, zgodbami, pesmimi … Takrat imamo čas za svoje rajne in za spomin nanje. To je pomembna stvar. (Nejc Šifrer, 6. c)

Mentorica: Anita Janežič, učiteljica slovenščine

Nacionalni Unesco projekt z mednarodno udeležbo Dediščina v rokah mladih je bil načrtovan in izveden v dveh delih. Prvi del projekta na naši šoli je potekal v tednu evropske kulturne dediščine, ko so bili vključeni vsi učenci od 1. do 9. razreda. Ob izdelavi belokranjskih pisanic, peki domačega kruha, sprehodu po poteh gozdne železnice, ogledih kmečke hiše, muzeja, trškega jedra, cerkev, kmečkih opravil in običajev smo spoznavali kulturno dediščino kraja. Ekološke teme smo obravnavali ob Divjem potoku.

V sodelovanju z Zvezo kočevarskih organizacij smo za učence UNESCO šol iz Slovenije, sosednjih šol in partnerske šole iz Ozlja pripravili fotografsko delavnico oz. fotografsko potepanje po Srednji vasi in Divjem potoku, za naše učence devetih razredov pa še novinarsko in raziskovalno delavnico.

Fotografsko delavnico je vodil kočevski fotograf Pavel Majerle. Na projekt se je prijavilo 30 učencev oz. dijakov in njihovih mentorjev iz 11 šol (OŠ Cirkovci, SŠ Lava Celje, Srednja gostinska šola NM, Vzgojiteljska NM, OŠ Pišece, Gimnazija Brežice, Srednja trgovska in ekonomska šola Brežice, OŠ Mirana Jarca Črnomelj, Loka Črnomelj, OŠ Ozalj, OŠ Semič).  Prijavljeni učenci oz. dijaki so prinesli s seboj fotoaparate. Skupaj smo odšli na avtobus, ki nas je popeljal v nekdanjo Kočevarsko vas - Srednjo vas.

Osredotočili smo na vodne vire in življenje Kočevarjev. Več o Kočevarjih, njihovem izvoru in običajih smo izvedeli dan prej. Zjutraj nas je najprej pozdravila gospa ravnateljica, ki nam je pojasnila, da v sklopu Unesco šole vsako leto posvetimo več pozornosti določenemu spomeniku, ki nas spominja na našo preteklost. Pozornost smo posvetili vasi, ki priča o življenju Kočevarjev, pripadnikov nekdanje nemško govoreče skupnosti, ki je tu tvorila jezikovni otok. Domačini Alojz Rogelj, Franc Jaklič in člani Zveze kočevarskih organizacij so udeležencem predstavili kočevarsko kulturno dediščino, jih seznanili s kulturno in jezikovno raznolikostjo tega območja ter osvetlili zgodovinska dejstva. Uvod v dogodek sta popestrila ga. Maridi Černe in g. Franc Jaklič s pogovorom v kočevarščini. Nato smo se odpravili po vasi in k vaškemu izviru sredi vasi ter cerkvici, kjer so mladi iskali motive v jih poskušali ujeti v objektiv fotoaparata. Ob izviru nam je gospod Prelesnik povedal nekaj o vodnih virih, vodah in vodovodu v kočevarskih naseljih. Dogajanje je spremljala fotografska skupina, ki so se ji pridružili še učenci iz sosednjih in UNESCO šol ter fotografirali dogajanje in objekte. Tam jih je presenetila novinarska ekipa RTV Slovenija. Snemalec in novinarka Petra Držaj sta naredila reportažo Šolski fotografski potep po Beli krajini, ki je bila predstavljena še isti dan pri Slovenski kroniki ob 19.30 uri na 1. programu TV SLO.

http://4d.rtvslo.si/arhiv/prispevki-in-izjave-slovenska-kronika/174430036

Izbrane fotografije, nastale na fotografski delavnici, smo uporabili za oblikovanje razglednice posvojenega spomenika in predstavili na osrednji turistični prireditvi v Semiču Praznovanje jeseni.

Drugi del projekta je potekal na daljavo. Unesco šole, ki se niso udeležile srečanja, so imele možnost sodelovati tako, da so v svojem okolju izvedle aktivnosti o svojih posvojenih spomenikih ter poslale poročila s fotografijami. Prispevke smo zbirali in objavili na spletni strani naše šole.

Posvojene spomenike ali dogodke ob posvojenih spomenikih so poslale OŠ Turnišče, Osnovna šola Šmihel, OŠ Šmihel, Podružnica Birčna vas, OŠ Frana Metelka Škocjan, Osnovna šola Stražišče Kranj, OŠ dr. Jožeta Pučnika Črešnjevec, ŠC Ptuj Strojna šola, Vrtec Ptuj, ŠC Ptuj Ekonomska šola

Naravni spomenik –dediščina v rokah mladih – mladi posvojijo spomenik
Ob dnevu odprtih vrat OŠ Turnišče, pod motom »Pustite nam ta svet….«, 21. maja 2004, smo naš projekt (na samem rastišču) Sibirske perunike predstavili širši javnosti, t. j. staršem, starim staršem  turniških učencev in ostalim prebivalcem Občine Turnišča in širše, saj smo povabili tudi sosednje šole iz drugih občin, novinarje Radia Murski Val, TV AS in KANAL 10 iz Murske Sobote, lokalno TV iz Turnišča, časopis Vestnik, Večer. Ocenili smo, da je bilo okoli 500 (mogoče nekaj več) udeležencev. Vse povratne informacije so bile zelo pozitivne. Pozitivni premik v odnosu do okolja se je začutil tudi pri starših in ostalih prebivalcih.
7. junija 2004 leta smo kot OŠ Turnišče OBČINSKEMU SVETU in ŽUPANU TURNIŠČA poslali prošnjo, da se rastišču podeli status varovanega naravnega območja. V prošnji smo zapisali tudi naše cilje in predlog, da bo rastišče dovoljeno v uporabo za učilnico v naravi, turistično točko z vzgojno-izobraževalnim ciljem kot naravni park.
Župan in svetniki Občine Turnišče so dne 14. junija 2004 pozitivno sprejeli našo pobudo, da se rastišče zavaruje, podprli so naše prizadevanje in na seji občinskega sveta razglasili rastišče sibirske perunike za stalno varovano območje. Tako je od takrat dovoljena le pozna jesenska košnja, enkrat letno ali pa na dve leti enkrat, da se ohranja življenjski prostor v obliki travnika. Kosi se le nekaj cm nad tlemi (oz. malo višje), da se ne poškodujejo/uničijo številna mravljišča, ki se nahajajo na rastišču. Na rastišču je prisotna tudi zdravilna strašnica, s tem pa medsebojna povezanost med zdravilno strašnico, metulji strašničarji in mravljami. Prav zato se morajo ohranjati tudi mravljišča.
Julija 2004 smo se predstavili na taboru Unesco šol v Piranu, v  šol. letu 2009/2010 pa v skupini ekošol »Ohranjanje biodiverzitete« in bili 5. junija 2010, ob svetovnem dnevu okolja, nagrajeni na državnem nivoju. 1. septembra 2004 leta smo v znak (bučo) OŠ Turnišče dodali tudi cvet sibirske perunike. Na to smo še posebej ponosni! Ob vsakoletnih pohodih  (od leta 2008) ob dnevu »Druženja več generacij – t. i. Šport špasu« na OŠ Turnišče  je rastišče tudi ena izmed postaj na naši poti. V  letu 2007 smo na rastišče postavili tablo.  Osrednje mesto na tabli, ki se nahaja ob vstopu na varovano območje, je namenjeno s. peruniki. Vsak popotnik se tukaj lahko napolni z energijo in prebere zapisan nagovor, katerega avtorica je učiteljica Ivanka.
POSTOJ, POPOTNIK, DRAGI TI, NAJ TI SRCE ZAIGRA IN OKO NAUŽIJE SE LEPOT NARAVE TE. KRALJICA, KI NA KRAJU TEM PRITEGNE ČUTE TVOJE VSE, SIBIRSKA PERUNIKA JI JE IME. PRISRČNO VABI V ZDRUŽBI Z DRUGIMI RASTLINAMI NA POTKE PO RASTIŠČU TE; IN GLEJ, DA LEPOTO, NARAVNO BOGASTVO, DANO NA PROSTORU TEM, OHRANIŠ ZA POTOMCE – LJUBITELJE NARAVNE DEDIŠČINE TE.

»Zakaj bi hodil bos ... s čevlji si lahko zaslužim kruh« V šolskem letu 2002/2003 smo v okviru projekta ZRSS –Skriti zaklad na OŠ Turnišče poskrbeli za prenovljena postavitev čevljarske delavnice. Svoj projekt, s katerim smo čevljarski muzej posvojili kot kulturno dediščino smo poimenovali:
»Zakaj bi hodil bos ... s čevlji si lahko zaslužim kruh.«
Čevljarska obrt v Turnišču je bila znana že v 16. stoletju,ko so se obrtniki iste stroke (tudi krojači, kovači, ...) začeli povezovati v cehe in leta1760 Marija Terezija s cesarskim pečatom potrdi njihova pravila. Po letu 1880 je močna cehovska organizacija začela nazadovati, pravila se niso več tako strogo spoštovala. 1922. leta je bila ustanovljena v Turnišču Strokovna zadruga čevljarskih mojstrov, tega leta je v kraju delovalo okrog 80 samostojnih mojstrov. Število čevljarjev se je zmanjševalo zaradi vse večje industrijske konkurence in kasnejše gospodarske krize. V letih 1934-37 je nekaj mojstrov izdelovalo v manjših količinah vojaške škornje za nemško vojsko. Med 2. sv. vojno ni bilo materiala, zato je obrt zastala. Po letu 1949 so delali za kranjsko podjetje Obutev, leta 1959 je v Turnišču svoj obrat odprla Planika, kjer so se čevljarji tudi zaposlili. V 50-ih letih 20. stol. so svoje izdelke vozili na kolesih na sejme v : Turnišče, Mursko Soboto, Gornjo Radgono, Grad, Ljutomer, Ptuj, Čakovec, Varaždin, ...Leta 1979 je bila v spomin močni čevljarski obrti in tradiciji postavljena čevljarska delavnica v na novo sezidani stavbi nasproti obrata Planika. Stavba daje podobo cimprače, kar pa v resnici ni, saj je to njen ponaredek, zgrajen iz opeke, ne iz obtesanih hlodov. Ker pa je bila stavba namenjena razstavljanju čevljarskega orodja in izdelkov, je nova postavitev čevljarske delavnice ostala v tej stavbi. V levem prostoru je prikaz čevljarske delavnice in predmeti so s pomočjo domačih čevljarjev postavljeni tja, kamor spadajo po svoji funkciji. Središče delavnice je leseni pankl, delovna miza, okrog katere se je odvijalo čevljarjevo delo in s tem posredno tudi njegovo življenje. Prostor je poln čevljarskega orodja, risb in izdelkov. Poudarek je tudi na malenkostih, kot so leseni škaf z vodo pod mizo, kamor so namakali trdo usnje ali kačja slina, žganje, ki so ga med delom pili (»pili smo kot šujstri«) ali obrabljena kolesarka veriga, na kateri visi petrolejka in dokazuje iznajdljivost in uporabnost čevljarjev ali kolo, natovorjeno in opremljeno s končnimi izdelki za prodajo na sejmu. Da je v delavnici delalo več ljudi, poleg mojstra še vajenci in pomočniki, dokazuje več oglata delovna miza, za katero vsi sedeli. Desni prostor je opremljen s kosi pohištva z namenom, da se obnovi izgled prostora, v katerem je turniški kmečki človek spal, se umival, umiral, jedel, ... počel veliko življenjskih opravil v enem prostoru. Oprema ni bogata, v prostoru so tisti kosi pohištva, nujno potrebni v vsakdanu revnejšega sloja kmečkega prebivalstva. Dokumentirani so vsi razstavljeni predmeti, 314 kosov je v čevljarski zbirki in 67 kosov v etnološki zbirki. Darovali in posodili so jih domačini. Vsak predmet ima svojo zaporedno številko, s katero je mogoče na izpisanem obrazcu ugotoviti njegovo provenienco, to je izvor, ime, starost in opis predmeta. Stalna razstava je spomin vsem turniškim čevljarjem z namenom, da se izginjajoča preteklost zapiše v sedanjost in ostane v prihodnosti. Razstavljeni predmeti so tiste sledi in vezi, ki jim bo to uspelo, so prihodnost. Prenovljena postavitev čevljarske delavnice je uspela v šolskem letu 2002/2003 v sodelovanju OŠ Turnišče, domačih čevljarjev, domačinov, Pokrajinskega muzeja Murska Sobota in bčine Turnišče